VOŠČILO

Ob koncu leta, ko vsak naredi bilanco preteklega, lahko rečem, da je bilo leto uspešno, vendar naporno. Čeprav sem se med drugim ustvarjanjem, že nekaj časa odločala tudi o tem, da bi pisala spletni dnevnik, je ta odločitev dokončno dozorela šele v decembru. In zakaj sem se sploh odločila? Sama spremljam, v kolikor mi čas dopušča, nekaj blogov, iz katerih sem  izvedela marsikaj zanimivega in se iz njih tudi  marsikaj koristnega  naučila. Ker pa tudi rada ustvarjam, sem se odločila, da to delim z vami, ker tudi to človeka  na nek način bogati, da svoje znanje oz. vedenje lahko deli z drugimi. Zagotovo pa ne moreš početi stvari, ki te veselijo, brez ljudi, ki te podpirajo, ti svetujejo in če je treba tudi pomagajo. In res imam srečo, da imam ob sebi ljudi, ki me dopolnijo tam, kjer meni zmanjka.

   
Torej, hvala vsem, ki spremljate moje/naše ustvarjanje, kaj ocenite ali pokomentirate.

V prihajajočem letu vam želim še:

da bi delali v dobro ljudi,

se veselili drobnih  stvari,

delili svoje znanje z drugimi,

imeli čas za soljudi,

z optimizmom zrli v svetlejše dni.

POTICA

Potica zagotovo sodi med slovenske značilnosti in je stara že nekaj stoletij, saj jo omenja že Janez Vajkard  Valvazor v svoji Slavi Vojvodine Kranjske. Sama v mladosti nisem bila navdušena nad njenim okusom, saj sem imela veliko raje sočne biskvite, torte in drobno pecivo, kasneje sta nas za praznike z njo zalagali mama in tašča in kakšen košček nam je povsem zadostoval. Tako potrebe po peki potice pri nas ni bilo. Večkrat sem poslušala izkušene gospodinje, kako jim potica ni uspela, zato  morda tudi nisem imela želje po peki potice.

Povsem drugače pa je bilo, ko smo pred leti za novoletno darilo prejeli knjigo Andreja Goljata  z naslovom Potice  in majhen,  okrogel, glinen pekač. Nekaj časa smo ju ogledovali in navdušenje nad vrstami potic v knjigi, ki so bile podkrepljene z barvnimi fotografijami in mnogimi okusi,  je raslo in takrat je  odločitev  padla.  Zakaj pa ne bi tudi sami poskusili s peko tega tradicionalnega slovenskega simbola?

Prva potica je bila makova in je 100 % uspela, kar je bila motivacija za naprej.  Majhnemu pekaču se je pridružil večji in peka potice je postala tudi pri nas tradicionalna za praznike oz. večja praznovanja. Največkrat je makova, odkar pa sem od prijateljice dobila super recept za lešnikovo filo, nam je  ta trenutno najbolbolj všeč.

Ko odkriješ pravi recept, ki vedno uspe, ko je potica tudi lepa na pogled, si praznikov brez  nje  težko predstavljaš.  Poskusite, ne bo vam žal.

 

                                                                Manjši pekač

                                                                Večji pekač

Testo je razvaljano.

 

 Nadev je namazan.

Še eno vzhajanje in gre v pečico.  

   Tale je bila orehova.

Pa še ena rožičeva.

In naša prva - makova. 

Včasih pa spečemo kakšno tudi za darilo. 

In še ena takšna, ki jo poješ brez slabe vesti. 

In če jo naredimo za darilo, jo opremimo s takim izveskom.

 

 

Ko odkriješ pravi recept, ki vedno uspe in ko je potica tudi lepa na pogled, si praznikov brez  nje ne predstavljaš.

BELINA

Čeprav je december, narava  tokrat pri nas ne spi, temveč dela po svoje, malce sicer v disharmoniji z letnim časom, saj namesto snega pred hišo cvetijo marjetice. Bele cvetove je začel odpirati  tudi mah, ki cveti zgodaj spomladi in tako je snežno belino zamenjala cvetoča.

 

VOŠČILNICE - 2. del

 Čeprav je bil prvi del voščilnic poslan že nekaj časa nazaj, smo jih ustvarili še nekaj.

                                            

27. DECEMBER

Spomini še živijo na prostor, v katerem sem začela svojo službeno pot, v katerega sem vsak dan z veseljem zahajala in ki ga čez noč ni bilo več, .., čeprav se mi je sprva zdelo nemogoče, je vendarle bila realnost, ki  počasi dobiva novo podobo.

JASLICE

V naši družini vsako leto za božič postavimo jaslice. Priprave za to pa se začnejo že v novembru, ko naberemo mah in ga posušimo. Samo eno leto se nam je zgodilo, da nas je presenetil sneg in smo  ostali brez njega. 

Jaslice pa so se pri nas spreminjale, kot smo se spreminjali mi. Sprva smo jih imeli na dvignjenem podstavku v jedilniškem kotu, hlevček je bil narejen s pomočjo manjših kamnov,  figurice so bile plastične, ozadje pa je  bilo papirnato.  Leta 1995 so zgledale takole.

Dve leti  kasneje  smo jim namenili večji  prostor, ker smo bili polni idej in smo hoteli nekaj drugačnega, nekaj novega.

Vsak je prispeval svoj delež. Votlinico smo zamenjali z lesenim hlevčkom,  ki nam ga je zbil ata, naredili lesen kozolec, čebelnjak, pravi vodnjak z vodo, ki je bil narejen iz opek iz gipsa, jaslice pa je krasila maketa naše farne cerkve. 

Postavitev se je vsako leto malo spreminjala.

Nisem pristašica umetnega oz. plastičnega,  zato sem  si figurice vedno želela zamenjati. In res sem našla zelo lepe, ki pa so bile tudi enkrat večje, zato je bilo treba hlevček povečati. Fanta pa sta dodala še prostor za "safari", kjer  je bila pisana živalska druščina  kot na Noetovi barki. Te živalce  so šle vsak večer  spat, zjutraj pa jih je bilo potrebno zopet postaviti, ob čemer sta  neznansko uživala. Ta del je bil kar nekaj let stalnica naših jaslic.

Sedanje jaslice so precej velike, zato je zanje  potrebnih  nekaj ur, da vse zasveti in zažubori. Priprava in postavitev pa zgleda takole.