POTICA

Potica zagotovo sodi med slovenske značilnosti in je stara že nekaj stoletij, saj jo omenja že Janez Vajkard  Valvazor v svoji Slavi Vojvodine Kranjske. Sama v mladosti nisem bila navdušena nad njenim okusom, saj sem imela veliko raje sočne biskvite, torte in drobno pecivo, kasneje sta nas za praznike z njo zalagali mama in tašča in kakšen košček nam je povsem zadostoval. Tako potrebe po peki potice pri nas ni bilo. Večkrat sem poslušala izkušene gospodinje, kako jim potica ni uspela, zato  morda tudi nisem imela želje po peki potice.

Povsem drugače pa je bilo, ko smo pred leti za novoletno darilo prejeli knjigo Andreja Goljata  z naslovom Potice  in majhen,  okrogel, glinen pekač. Nekaj časa smo ju ogledovali in navdušenje nad vrstami potic v knjigi, ki so bile podkrepljene z barvnimi fotografijami in mnogimi okusi,  je raslo in takrat je  odločitev  padla.  Zakaj pa ne bi tudi sami poskusili s peko tega tradicionalnega slovenskega simbola?

Prva potica je bila makova in je 100 % uspela, kar je bila motivacija za naprej.  Majhnemu pekaču se je pridružil večji in peka potice je postala tudi pri nas tradicionalna za praznike oz. večja praznovanja. Največkrat je makova, odkar pa sem od prijateljice dobila super recept za lešnikovo filo, nam je  ta trenutno najbolbolj všeč.

Ko odkriješ pravi recept, ki vedno uspe, ko je potica tudi lepa na pogled, si praznikov brez  nje  težko predstavljaš.  Poskusite, ne bo vam žal.

 

                                                                Manjši pekač

                                                                Večji pekač

Testo je razvaljano.

 

 Nadev je namazan.

Še eno vzhajanje in gre v pečico.  

   Tale je bila orehova.

Pa še ena rožičeva.

In naša prva - makova. 

Včasih pa spečemo kakšno tudi za darilo. 

In še ena takšna, ki jo poješ brez slabe vesti. 

In če jo naredimo za darilo, jo opremimo s takim izveskom.

 

 

Ko odkriješ pravi recept, ki vedno uspe in ko je potica tudi lepa na pogled, si praznikov brez  nje ne predstavljaš.